Pogoje napredovanja lahko določamo le v primeru, da smo pri nastavitvi nivojev provizioniranja v polju Vrsta hierarhije izbrali vrednost Karierno napredovanje.
S pogoji napredovanja določimo, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da program samodejno prerazporedi sodelavca iz nižje v višjo stopnjo. Samodejno razporejanje se vedno izvaja ob zaključku obračunskega obdobja, oziroma ob pripravi novega. Če torej sodelavec izpolni pogoje za napredovanje v trenutnem obračunskem obdobju, bo samodejno razporejen na višjo stopnjo v naslednjem.
Če je izbranih več pogojev iz seznama napredovanja, morajo biti za napredovanje izpolnjeni vsi pogoji.
Pogoje moramo ponovno preveriti in dopolniti vsakič, ko smo definirali novo karierno stopnjo.
Osnova obrazca je seznam pogojev, ki jih lahko vključimo ali izključimo. Za vsak pogoj, ki ga vključimo, se v tabeli pogojev pojavijo ustrezni stolpci, kjer definiramo parametre izbranega pogoja. Stolpci v tabeli so označeni z istimi numeričnimi oznakami kot pogoji v seznamu pogojev, tako da lahko hitro in preprosto ugotovimo povezavo med njimi.
Da sistem deluje, mora biti vedno aktiven vsaj en pogoj ob ustrezno definiranih parametrih, ki veljajo za ta pogoj.
V tabeli pogojev obstaja po ena vrstica za vsak karierni nivo. Prvi je seveda izvzet, saj v prvi nivo pride vsak sodelavec samodejno, takoj ob vpisu.
V programu lahko zgradimo sistem napredovanja sodelavcev na osnovi naslednjega seznama pogojev:
1. Kumulativno število vseh enot
2. Kumulativno število lastnih enot
3. Kumulativno število skupinskih enot
5. Število neposredno podrejenih sodelavcev
6. Število vseh podrejenih sodelavcev v strukturi
To je
najpogostejši pogoj napredovanja. Za vsak nivo je predpisano minimalno število
seštevka vseh enot, lastnih in skupinskih, od začetka delovanja, ki jih mora
sodelavec doseči, da napreduje v ustrezni nivo.
Parametra za ta pogoj v tabeli pogojev sta dva.
Prvi je število skupnih enot, ki jih mora sodelavec doseči. Iz prikazanega primera stolpcev vidimo, da je za zadnji pogoj zahtevano nerazumno veliko število enot. To v praksi pomeni, da tega pogoja ne bo nihče nikoli izpolnil, kar je bil verjetno namen načrtovalca. Kljub temu pa je možno sodelavca v to stopnjo razporediti ročno.
Drugi parameter določa, ali se lahko v seštevek skupnih enot vključijo tudi administrativne enote. Administrativne enote so tiste, ki jih sodelavcu dodelimo ročno in imajo osnove v sklenjenih policah. Običajno je smiselno, da se te enote upoštevajo.
Včasih
zahtevamo, da sodelavec vsaj v začetnih stopnjah naredi določeno število enot
sam. Kot vidimo na primeru desno, je za prehod v drugo stopnjo zahtevano toliko
lastnih enot, kot je bilo (prejšnji primer) za drugo stopnjo zahtevanih
kumulativnih. Ker morajo biti za prehod izpolnjeni vsi pogoji, bo bolj kot prvi
za prestop v drugo stopnjo v našem primeru omejujoč ta pogoj. Sodelavec seveda
lahko medtem gradi tudi že svojo strukturo in že pridobiva enote od sodelavcev,
vendar mu bodo z njimi pridobljene enote pomagale do napredovanja šele v
naslednjih stopnjah.
Kot vidimo iz našega primera, mora sodelavec za napredovanje v tretjo stopnjo ustvariti le še polovico toliko novih enot kot za napredovanje v drugo stopnjo, kar mu omogoča, da se že bolj posveti graditvi lastne strukture sodelavcev.
Ravno tako lahko iz našega primera razberemo, da za pogoje napredovanja v višje stopnje lastne enote niso več zahtevane. Prazno polje pomeni, da se ta pogoj za prehod v to stopnjo ne zahteva.
Predpišemo lahko tudi, koliko skupinskih enot je potrebno za napredovanje v določeno stopnjo. Tako lahko stimuliramo sodelavca, da se v določenem obdobju bolj kot lastnemu sklepanju polic posveti graditvi mreže svojih sodelavcev in jih spodbuja k čim večji produkciji.
V našem primeru sodelavec ne more napredovati v tretjo ali
četrto stopnjo ne glede na ustvarjeno število lastnih enot, če mu njegova
struktura ni prispevala predpisanega števila enot.
Vsi doslejopisani pogoji so se nanašali na kumulativno število enot, ki so ga sodelavci ustvarili skozi celotno zgodovina dela pri agenciji. Včasih pa želimo spodbuditi sodelavce, da po začetnem zagonu ne otopijo, medtem ko jim njihove strukture ustvarjajo težko dosegljivo število enot za prehod v višje stopnje.
Zato se naslednja skupina pogojev bolj dinamična in se nanaša na obdobje zadnjih nekaj mesecev (sami določimo dolžino obdobja). Zahtevamo, da so poleg kumulativnih pogojev, ki so na ta račun lahko blažji, izpolnjeni tudi pogoji o doseženem številu enot v tem obdobju. To spodbudi sodelavce, da ob pričakovanju prehoda v višjo stopnjo pospešijo delo svoje strukture.
Zadnje ocenjevalno obdobje predstavlja sklop pogojev skupaj z definicijo obdobja.
Z aktiviranjem pogoja Zadnje ocenjevalno obdobje postane dostopna naslednja skupina podpogojev in definicije obdobja:
Obdobje je določeno z naslednjimi parametri:
| Dolžina segmenta | Segment predstavlja nedeljivo enoto v trajanju enega do največ dvanajst mesecev, ki sestavlja ocenjevalno obdobje. Segmente lahko smatramo kot obdobja leta, ki so lahko dolga tudi več kot en mesec. Obdobje je sestavljeno iz več segmentov enake dolžine. Dolžina segmenta mora biti delitelj števila 12 in ga izberemo iz padajočega seznama. |
| Dolžina obdobja | Dolžina obdobja je izražena s številom segmentov. |
| Začetni mesec | Z začetnim mesecem lahko določimo, mesečni zamik prvega segmenta. V primeru dvomesečnih segmentov sta na primer v ocenjevalnem obdobju kot nedeljiva celota združena po dva meseca. V primeru, da je začetni prvi mesec, bodo pari sestavljeni iz mesecev januar-februar, marec-april in tako naprej, v primeru da je začetni drugi mesec, pa bodo pari sestavljeni iz mesecev februar-marec, april-maj in tako dalje. ZAčetni mesec izberemo iz padajočega seznama. |
Za bolj nazorno razumevanje je v nadaljevanju podanih nekaj primerov.
| Primer 1 | To je primer s podatki, ki so v zgornjem opisu: · Dolžina segmenta: 2 meseca · Dolžina obdobja: 3 segmenti · Začetni mesec: 1. Obdobje je sestavljeno iz zadnjih treh dvomesečnih parov, ki se začnejo z januarjem. Tako bodo v januarskem obračunu zadnje ocenjevalno obdobje sestavljale enote, pridobljene v obdobju julij-december prejšnjega leta, v februarskem in marčevskem bo to obdobje sestavljeno iz obdobja september-februar in tako naprej. |
| Primer 2 | Želimo obdobje, kjer se bo za ocenjevalo zvezno obdobje
zadnjih šestih mesecev. V tem primeru so podatki naslednji: · Dolžina segmenta: 1 meseca · Dolžina obdobja: 6 segmentov · Začetni mesec: 1. |
| Primer 3 | Želimo, da se ugotavlja uspešnost zadnjih dveh četrtletij.
Podatki so naslednji: · Dolžina segmenta: 3 meseci · Dolžina obdobja: 2 segmenta · Začetni mesec: 1. |
4.1
Število vseh enot v
zadnjem ocenjevalnem obdobjuTo je podpogoj zadnjega ocenjevalnega obdobja in se nanaša na število vseh enot, skupnih in administrativnih, ki jih je sodelavec dosegel v zadnjem ocenjevalnem obdobju. Kot vidimo iz stolpca, je v našem primeru tako definiran pogoj le za prestop v četrto in peto stopnjo, ki jih mora kandidat izpolniti poleg ostalih aktivnih pogojev.
Tudi tu imamo na voljo možnost odločitve, ali
administrativne enote, ki so bile dodeljene sodelavcu v tem obdobju, pomagajo k
izpolnitvi pogojev ali ne.
4.2 Število lastnih enot v zadnjem ocenjevalnem obdobjuTo je podpogoj zadnjega ocenjevalnega obdobja in se nanaša na število lastnih enot, ki jih je sodelavec ustvaril v zadnjem ocenjevalnem obdobju.
V primeru na desni strani vidimo, da se od sodelavca
zahteva, da tudi potem, ko že ima svojo strukturo in je napredoval, obdrži stik
s primarnim delom in vsem, kar je s tem povezano, če želi še napredovati.
4.3
Število skupinskih enot v zadnjem
ocenjevalnem obdobju Ta pogoj je tako kot prejšnja dva podpogoj zadnjega ocenjevalnega obdobja in postavlja zahtevo po številu enot, ki jih morajo ustvariti njegovi podrejeni sodelavci v zadnjem ocenjevalnem obdobju.
V kolikor želimo k ostalim pogojem dodati še tega, ga
odkljukamo in mu tako kot v vseh ostalih primerih v tabelo dodamo pogoje za
posamezne stopnje.
S pogoji
lahko določimo, koliko neposredno podrejenih (direktnih) sodelavcev mora
kandidat pridobiti, da lahko napreduje v določeno stopnjo. Pogoj je izpolnjen,
ko novi sodelavci tudi že začnejo delati.
Lahko pa za pri tem pogoju postavimo še drugi parameter, ki zahteva da je določeno število direktnih sodelavcev že najmanj v določeni stopnji.
Priložen je primer, kjer se za napredovanje v tretjo in
četrto stopnjo zahteva, da sta začela delati vsaj dva oziroma trije sodelavci,
medtem ko se za prehod peto stopnjo zahteva, da sta vsaj dva direktna sodelavca
že dosegla najmanj drugo stopnjo.
Za prehod v določene, zlasti višje nivoje, lahko postavimo
tudi pogoj skupnega števila sodelavcev v svoji podrejeni strukturi. Ta pogoj se
od razliko od prejšnjega ne nanaša le na neposredne sodelavce ampak vključuje
tudi celotne njihove mreže sodelavcev.
S tem pogojem onemogočimo, da bi nekdo napredoval po lestvici kariernih stopenj po zaslugi velike proizvodnje ene same veje. S parametri tega pogoja nastavimo največji vpliv, ki ga ima lahko posamezna veja pri napredovanju v naslednjo stopnjo. Vpliv je podan v odstotkih od celotnega števila enot, ki so zahtevane za prehod v določeno stopnjo.
V primeru na levi strani vidimo, da je pri napredovanju v tretjo in višje stopnje omejen vpliv najmočnejše veje na največ polovico celotne produkcije. Če je za napredovanje v neko stopnjo zahtevanih na primer 10.000 enot, jih bo od najmočnejše veje za napredovanje upoštevanih le 5.000.
S tem pogojem določena omejitev se upošteva pri
izpolnjevanju naslednjih pogojev, če so aktivni:
Kumulativno število skupinskih enot